torek, 07. februar 2012

WAR PHOTOGRAPHER

I have been a witness, and these pictures are my testimony. The events I have recorded should not be forgotten and must not be repeated.

JAMES NACHTWEY. Mogoče največji vojni fotoreporter preteklih desetletij. S svojimi zgodbami ter nekaterimi že skoraj ikoničnimi fotografijami je ena izmed največjih oseb v zgodovini fotožurnalizma.

JAMES NACHTWEY, PHOTO SOURCE 

Z njegovimi deli sta me v preteklosti seznanila slovenska fotografa JURE ERŽEN in kasneje MANCA JUVAN, ki fotografa in njegovo delo izjemno cenita. Objavo sem tako pripravljala že nekaj časa, včeraj, po ponovnem ogledu dokumentarnega filma WAR PHOTOGRAPHER pa začutila, da je prišel čas, da končno zapišem nekaj besed o filmu in fotografu, ki še danes s svojim delom presega nekatere meje v fotoreporterstvu.

Dokumentarni film o JAMESU NACHTWEYU je pretresljiva zgodba, ki nas odpelje na krizna žarišča. Območja, ki so nam večkrat neznana. V Somalijo. Romunijo. Indijo. Ruando. Zair. Sudan. Vsaka beseda, ki jo fotograf izreče v filmu, vodi v dolg razmislek. Mogoče si sama zgolj idealistično predstavljam, da bi morala voditi v razmislek. O tem, v kakšni družbi živimo. Kdo smo. In kakšne so naše vrednote. Njegove fotografije govorijo o bolečini. Izgubi. Vojnah. Lakoti. To niso fotografije, ki bi jih gledali vsak dan. Ko sem pred nekaj dnevi odprla knjigo, ki sem jo tako težko pričakovala, Nachtweyev INFERNO, sem se za nekaj minut izgubila.


INFERNO je knjiga, ki s svojim naslovom pove vse. Ali kot je povedal sam James Nachtwey, zgodbe in dogodki, ki jih je doživel, so bili kot nekakšno ekspresno dvigalo na poti v PEKEL. In kljub temu se je večkrat moral za objavo fotografij, ki bi morale biti objavljenje v številnih medijih, boriti. Družba, ki je namreč tako zelo obsedena z zabavo, modo in lepimi stvarmi, kot pravi, ne bo nikoli res želela gledati takšnih fotografij. 

Zanimivo je, kako kljub vsemu ostaja pomirjen. Kako mirno in nevsiljivo fotografira. In kako spoštuje ljudi, ki jih fotografira. Čeprav pravi, da še vedno ne razume, kako lahko naredijo ljudje toliko hudega sočloveku, ni nikoli stopil na drugo pot. Prepričan, da lahko s svojimi fotografijami prepriča ljudi. Bralce. Gledalce.

WAR PHOTOGRAPHER je film, ki bi ga moral pogledati vsak izmed nas. O stvareh, ki jih fotografira on in številni drugi fotoreporterji, bi se morali pogovarjati. Ali, kot bi rekla MANCA JUVAN, potrebna je diskusija. IN NE UBIJAJOČA TIŠINA. Juretu in Manci sem neskončno hvaležna. S svojimi zgodbami sta, tako kot James Nachtwey, spremenila moj pogled na svet. Na tisto, kar je v življenju resnično pomembno in odprla vprašanja, na katera bom nekoč znala odgovoriti.

ZA KONEC GLASBA. NEKOGA, KI JE S PESMIJO PALESTINE PRETEKLO ZIMO V KINU ŠIŠKA ZAME NEKAKO ZA TRENUTEK USTVARIL EKVIVALENT FOTOGRAFSKIM PODOBAM.

ponedeljek, 06. februar 2012

KAMPL

Že lani sva se s prijateljico Tanjo odločili, da je čas za nov blog. Vsak dan sva namreč veliko časa presedeli pred računalnikom, brskali za novimi komadi, analizirali nekatere mikse in si kdaj pa kdaj poslali mail z novim videospotom, komadom ali linkom do nove spletne strani o glasbi. Prijateljem je bila nova muska, ki sva jo objavljali, resnično všeč in zato sva si rekli, da je čas za KAMPL .

Nekaj novega, si že slišala ta komad?
Uf, nisem, poslušam. Ozvezdim.

BESEDA OZVEZDIM V NAJINEM SLOVARČKU POMENI
da res redko poslušava glasbo, ki si jo pošiljava, spodaj je primer

Tanja, a poznaš New Look. Sem ju našla v enem miksu in sta res huda.
Limona. To sem ti poslala že vsaj pol leta nazaj.

IN O NAJINIH RAZISKOVANJIH

Tanja, joj, danes sem poslušala zadnji EP, ki ga je naredil Hudson Mohawke in mi je tako znan en komad. Se ga spomniš?
Ja, sej res. Se mi zdi, da sem ga slišala v enem miksu.
Skoraj zagotovo. Poglejva te BBC mikse.
SBTRKT ali JAMIE?
SBTRKT, ja.

Ker je prenosnik skoraj vedno v mojem nahrbtniku, potem kdaj že na kavi pogledava, v katerem miksu se je pojavil kateri od komadov. Tako sva občasno sedeli v Bikofeju in iskali musko, brejnstormali v Žmavcu, se večkrat ustavili v Kinu Šiška in predvsem obiskali veliko eventov, povezanih z glasbo.

Lahko bi rekla, da je bila glasba tista stvar, ki sem se ji resnično posvečala lani. Seveda, še vedno mi je veliko glasbe neznane in vem, da nikoli ne bom poznala vseh izvajalcev in žanrov, vendar se vsak dan naučim nekaj novega. Nekako bi rekla, da sem diplomirala iz raziskovanja o muski in vem, da bi bilo kdaj bolje, da bi diplomirala tudi v resničnem življenju. Ampak, glasba je trenutno (poleg knjig in fotografije) mogoče celo prva ljubezen.
In tako je KAMPL zaživel. Namenjen je najinim glasbenim obsesijam in raziskovanjem. Na blogu lahko pričakujete veliko nove glasbe, nekaj starih stvari, naključnih najdb ter predstavitve tujih strani, ki se na različne načine posvečajo glasbi. Seveda bo tukaj tudi veliko domačih zadev in napovedi dogodkov, kjer naju boste najbolj verjetno srečali.

Hecna sekcija KAMPL IZBOR bo služila intervjujem z domačimi ustvarjalci. Tu bodo glasbeniki, blogerji, ilustratorji, uredniki, fotografi, skratka ljudje, za katere misliva, da so na nek način povezani z glasbo. Včasih bova v sekciji GOSTUJOČA GOSJA TIPKOVNICA odstopili mesto nekomu z dobim glasbenim okusom (saj vem, grozno relativno), da poda svoj pogled na tisto, kar ga je v glasbenem svetu najbolj pretreslo v zadnjem času. Prvi odzivi so resnično super (Teta Bina me je z objavo o Kamplu celo prehitela in presenetila) in upam, da vam bo blog všeč in ga boste radi brali. Sedaj grem pripravit prvi KAMPL IZBOR, o podnaslovu bloga pa kdaj drugič. Dolga in zabavna zgodba.

sreda, 01. februar 2012

BOOKS AND COVERS

Prepričana sem, da v življenju za srečo ne potrebujemo velikih stvari ter neskočne količine materialnih dobrin. Sama potrebujem le dobro glasbo. Veliko knjig. In prave prijatelje. Včasih je to dovolj.

Želja, da bi nekoč lahko pomagala tistim, ki so malo manj srečni od nas, kljub vsemu ostaja. Verjamem, da bo kmalu sledilo tudi to.





sreda, 25. januar 2012

KATJA BIDOVEC

Katja Bidovec. Mlada fotografinja, ki s svojimi zgodbami vstopa v svet ulične fotografije. V preteklosti je obiskala Indijo in nekatera evropska mesta, kmalu se odpravlja v Afriko in vrača v Istanbul.

Njene fotografije na trenutke spominjajo na začetke številnih reportažnih in street fotografov. Zaznamuje jih občutek za linije in kompozicijo, vsebinsko pa lahko zaznamo nek kontrast med gibanjem in dinamiko na eni strani ter umirjenostjo na drugih. Katja (mogoče nezavedno) sledi besedam francoskega fotografa Bressona o odločilnem trenutku v fotografiji, ki je tako zelo pomemben za dobro fotografijo. Ko gledamo fotografije, nam postane jasno, da Katja spoštuje velika imena preteklega stoletja, spremlja njihovo delo in se predvsem uči. Njen pogled na svet je v času, ko se veliko mladih fotografov ukvarja s povsem drugačnimi zgodbami, zato še toliko bolj dragocen.



Katjine fotografije so tiste, ob katerih se ustaviš. Premišljuješ, kako so bile posnete. Kateri elementi so tako zelo njeni ter bolj umetniški kot klasično žurnalistični. So fotografije, ki ostanejo v spominu. In prepričana sem, da bo kaj kmalu naredila novo serijo resnično dobrih fotografij.

RAZSTAVO NA BREGOVIH ULIC SEM SI OGLEDALA V NEDELJO V MUZEJU OBČINE ŠENČUR, NA OGLED PA JE DO NEDELJE. NEKATERE BARVNE FOTOGRAFIJE SI LAHKO OGLEDATE TUDI NA TEJ POVEZAVI. FOTOGRAFIJE SO AVTORSKO ZAŠČITENE IN SO LAST KATJE BIDOVEC.

četrtek, 19. januar 2012

ODDIH

Paket za trgovino TOWNHOUSE v ZURICHU je oddan. Zadnje naročilo skoraj končano. In jaz odhajam na krajši oddih. Ne tisti pravi (čeprav bi bila resnično vesela, če bi lahko za teden dni pobegnila), ampak študijski oddih, zato bodo beležnice zopet na voljo v mesecu marcu.

Kljub temu ne bom preveč počivala. Prihodnji teden namreč prihaja na splet nov blog, ki nastaja že od preteklega meseca. Dve diplomi, dve službi, dva bloga. Zakaj pa ne? Kaj več sledi kmalu.